Najpogosteje uporabljeni materiali:

- kerrock,

- masivni les,

- furnirana iverica,

- barvan mediapan,

- iveral in melamin.

Glede na uporabljene materiale se pohištvo razvršča v različne kvalitetne in cenovne razrede. Vizuelno je masivni les enak furnirani iverici, katera  je s tankimi listi masivnega lesa oblepljena plošča. Ločimo ju po čelnem lesu. Pri masivnem lesu je le ta viden.

Pri izdelavi je najpomembnejša uporaba različnih materialov za določene dele pohištva in notranje opreme. Ta nam omogoča doseganje najrazličnejših vizualnih učinkov glede na strukturo in robno obdelavo uporabljenih materialov. Poleg tega običajno za določene dele pohištva uporabljamo le nekatere vrste materialov in sicer pri tem upoštevamo njihove lastnosti glede trajnosti, krivljena, odpornosti na vlago, poleg tega pa še cenovne sprejemljivosti.

Materiali:

masivni les

furnirana iverica

Vrste lesa:

Polparjena bukev:

Les belkaste barve z rahlim roza odtenkom. Uporablen v stanovanjski opremi, za izdelavo stopnic, okvirjev.
Specifična gostota: cca. 600/650 kg/m3

Jesen:

Les rjavo-rumene barve s poudarjenimi ter ravnimi žilami. Primeren za splosno opremo prostorov, za delovne povrsine
ter kuhinje. Specificna gostota: med 650/750 kg/m3

Bukev:

Les belkaste barve z rahlim roza odtenkom. Uporablen v stanovanjski opremi, za izdelavo stopnic, okvirjev.

Specifična gostota:

cca. 600/650 kg/m3

Javor:

Belo rumeni do rjavo-rdečkast les, ki se enostavno in lahko obdeluje in ima visoko stopnjo končne obdelovalnosti, primeren za pohištvo, opremo, in obrtniške izdelke. Specifična gostota: 670 kg/m3 cca.

Hrast:

Les rjave barve, robusten in eleganten. Primeren za izdelovanje notranje in zunanje opreme. Gostota se spreminja glede na kraj rastišča. Specifična gostota:

med 700/800 kg/m3

Macesen:

Sivo-rjav les, njegova posebnost je povezana z raznolikostjo barvnih tonov s polji svetlega in temnega lesa. Uporabljen predvsem v notranji opremi.

Specifična gostota: cca. 600 kg/m3

Češnja:

Svetlikajoče rdeč les, ki sčasoma potemni. Mehak les, dobre kvalitete, enostaven za obdelovanje, idealen za izdelovanje pohištva visoke kvalitete.
Specifična gostota:

650/750 kg/m3

Oreh:

Opomba: barve lesa so le informativne.

Kerrock:

Kerrock je trajen umeten material v različnih barvah ter imitacijah granita.  Največkrat se uporablja za izdelavo kopalnic, kuhinjskih pultov oz. kot nadomestek granita. Njegova prednost pred kamnom je, da ga lahko lažje obdelujemo in tudi krivimo. 

Lužen les:

Pri masivnem lesu in furniranih elementih je zlasti pomembna površinska obdelava, saj lahko površino poljubno lužimo oz. obarvamo z različnimi pigmenti, pri čemer ostane struktura lesa lepo vidna. Lužimo lahko le določene vrste lesa. Običajno so to jesen (spodnji primeri), hrast in bukev.

Mediapan je gladka plošča ki jo običajno barvamo. Struktura lesa v tem primeru ni vidna. Uporabimo lahko kakršnekoli RAL barve. Pri barvanem pohištvu se običajno zahteva velika gladkost površine in različne stopnje sijaja.  Za dosego takšnih površin uporabljamo predvsem poliuretanske barve in lake. Uporaba lakov je pomembna tudi pri končni površinski obdelavi lesa (masive in furniranih elementov). 

Iverali so iverice prevlečene s tanko plastjo trdega materiala. Površina je lahko enobarvna ali pa v imitaciji lesa. Enako velja za melamine (ultrapase). Ti so prav tako enobarvni ali pa v imitacijah različnih kamnin.

Najpogosteje uporabljeni laki:

- Eno - in dvo - komponenti laki,

- Poliuretanski laki (PUR-ali DD-laki),

- Laki s kislinskim trdilcem (SH-laki),

- Poliestrski laki (UP-laki),

- Vodni laki

Pomembno je, da se pri obdelavi lesa uporabijo pravilni laki in barve.

Obstojajo eno - in dvo - komponenti laki. Pri enokomponentnih lakih sta smola in trdilec že združena, potek strjevanje, pa zadržuje zadrževalec (inhibitor). Pri dovokomponentnih lakih pa zmešamo smolo in trdilec neposredno pred obdelavo. Kemične in mehanske lastnosti enokomponentnih lakov ne dosežejo kvalitete dvokomponentnih lakov. Danes uporabljajo predvsem šest različnih tipov lakov na umetni osnovi:

Poliuretanski laki (PUR-ali DD-laki) so dvokomponetni. Dobro se oprimejo podlage (lesa ali kovine),  so odporni na visoke temperature, proti vodi, kemikalijam in topilom. Ker dobro polnijo pore se uporabljajo za obdelavo podov, plovil, smuči, za laboratorijsko pohištvo.

Laki s kislinskim trdilcem (SH-laki) so dvokomponentni, imajo blesk, polnilno sposobnost in elastičnost. So svetlobno obstojni. Imajo podobne možnosti uporabe kot poliuretanski laki z omejitvijo, da niso tako trdni in odporni proti vodi.

Poliestrski laki (UP-laki) se odlikujejo po tem, da dobro pokrivajo pore. Ker imajo malo topila se lahko nanašajo v debelih plasteh, ali v eni plasti, ki že da popolnoma gladko in bleščečo površino. Možno jih je odlično spolirati,zato se uporabljajo za doseganje visokega sijaja pri dekorativnem (stilnem) pohištvu.

Vodni laki so nastali zato, da bi zmanjšali porabo ogromne količine organskih topil, ki ogrožajo okolje (atmosfera) in porabijo velike količine surovin. V vodnih lakih je topilo voda in majhen delež organskega topila. Kot vezivo služijo polialakrilati, nasičeni poliestri, alkidne ali melaminske smole. Vodni laki so brez vonja, komaj strupeni in negorljivi. Večinoma so enokomponentni.  So slabše odporni na vodo in kemikalije, dobro pa na svetlobo in mehanske udarce. Uporabljajo se v zunanjosti in notranjosti. Barvni laki so prevleke, s katerimi površino popolnoma prekrijemo. Uporabimo jih tam, kjer se odpovemo prikazu strukture in lastne barve lesa, hočemo pa imeti zaščiteno in dekorirano površino. Moderni barvni laki so narejeni na bazi nitroceluloze, poliuretana in akrilne smole.  Večinoma se uporabljajo v notranjosti za pohištvo in stavbno pohištvo.